Analize Slovenščina

Ogled leta 2020 – Slovenija

Leto 2019 smo zaključili z razpadajočo koalicijo – sredinska manjšinska vlada je prekinila sodelovanje z Levico. V 2020 smo se veselili povišanja minimalne plače glede na nov izračun. GZS se je aktivirala kjer se lahko – na delovnih mestih samih. Poštarji so pokazali kako bi lahko obnovili delavsko gibanje v deželi pridnih. Okoljska kriza je spodbudila množično civilnodružbeno gibanje. Da, vse v merilih dežele pridnih – kot je rekel Lenin: politika se začne pri miljonih, in kot je rekel Agropop: samo miljon nas še živi. Luka Mesec, predsednik Levice je na silvestrovo povzemal Lenina in 2019 kot polno tednov kjer so se zgodila desetletja.

Preteklo leto smo iz očitnih razlogov spremljali predvsem na internetu. Še dobro, da je Janša tako spreten shitposter, da je slovensko doomscrollanje svetovne kvalitete. Zgodaj v letu, januarja, je manjšinska vlada Marjana Šarca odstopila. Zataknilo se je pri reformi zdravstva: finančno ministrstvo ni pristalo na zahtevano bianco menico ob ukinjanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Šarec je, ob dobrih rezultatih javnomnenjskih anket, računal na predčasne volitve, a dve bivši koalicijski stranki – stranka upokojencev DeSUS in Stranka modernega centra SMC – sta se začeli spogledovati z Janšo. Februarja se je tako že tradicionalno aktiviral antijanšistični del civilne družbe. Prošnje, peticije in shodi niso preprečili sestave nove (skrajno) desne vlade –  DeSUS pač nima opozicijskega programa, SMC pa je že preveč investirala, da bi se s tako nizko javno podporo upala nastopiti na volitvah. 2020 tako zaznamuje kulturni boj med Janšo in antijanšisti.

Začetek delovanja nove vlade je sovpadlo s prvimi potrjenimi koronavirusnimi okužbami v Sloveniji. Prvo dejanje vlade je bila ustanovitev Kriznega štaba Republike Slovenije marca. Janša je svoj mandat otvoril nostalgično, češ da vstopamo v drugo največjo krizo v Sloveniji. Če prispodoba z osamosvajanjem in Janševim herojskim obdobjem ni bila dovolj očitna, je kot uradnega (kriznega) vladnega govorca zaposlil Jelka Kacina, uradnega govorca med 10 dnevno vojno. Osemdeseta in osamosvojitev bosta stalni referenci mainstream (levega in desnega) političnega izražanja v 2020 saj tako ali drugače slovenski politični prostor še vedno strukturirajo isti (post)tranzicijski interesi.

Kot smo omenili je SMC strogo investirana v sodelovanje z vlado, katerokoli vlado. Javnomnenjske ankete jim kažejo nično podporo, pričakovanja podpornikov (kapitalskih investitorjev) pa so velika. SMC zaseda Ministrstvo za gospodarstvo, posledično je bila ob začetku epidemije odgovorna za nabavo zaščitne opreme, od mask do kliničnih aparatov. Aprila smo dobili lastnega žvižgača (whistleblower), ki je razkril korupcijo pri nabavi. Diskreditacija je zadela predvsem SMC, delno tudi NSi drugo koalicijsko partnerico Janševe vlade, samo SDS pa ne. Janševa politična spretnost je občudevanja vredna; v tej konstelaciji so vse stranke njegovi talci. Vsa antijanšistična orožja morijo slabše organizirane stranke okoli Janše, tako je Janši vedno zagotovljena stabilna vlada v kateri ima znotraj koalicije večino, antijanšistom pa manjšinske vlade približno enako uspešnih strank.

Leto 2020 so zaznamovali boji med premjerjem Janšo in širokim spektrom “antijanšističnih” strank in gibanj (foto: telegram.hr)

Ukrepe za zajezitev epidemije so spremljale razne afere in desničarski opurtunizmi. Proti njim se močno odzvala civilna družba, ki je zaradi lockdowna začela s petkovimi protesti iz balkonov, ob delni sprostitvi ukrepov pa je protestirala s koles, saj je bilo zadrževanje na javnih mestih še vedno omejeno. Vse skupaj je bilo tako organiziranih 25 (!) zaporednih petkovih protestov. Politično precej brez dolgoročne vsebine so protesti bili organizirani okoli aktualnih ukrepov; na primer proti militarizaciji, ko je Janševa vlada v kriznih razmerah skušala aktivirati člen, ki bi vojski dal policijska pooblastila, ali v podporo žvižgaču, ko je ta razkrival korupcijo, ali v bran medijem, ko je vlada reformirala medijsko zakonodajo, ali v bran kulturnim institucijam, ko je vlada kadrovala. Če ravno ni bilo aktualnega ukrepa okoli katerega bi se lahko organizirali antijanšistično je protest bil tematski, tako smo prvega maja imeli tudi protest za delavske pravice. Okoliščine kovid krize so zameglile mejo med nasprotovanjem podtaknjenim t.i. orbanističnim ukrepom in splošnimi newagerskimi dvomi v sam obstoj koronavirusa. Protesti so bili tako delno tudi platforma anti-5G in anti-vax teorijam zarote, saj se je Janševa vlada s prvim valom relativno uspešno soočala, antijanšistična opozicija pa še ni bila organizirana okoli smiselnga programa.

Ukrepi vlade so prihajali v t.i. protikoronskih paketih, ki izhajajo približno vsak mesec. Sestavine teh so, kot smo že omenili, desničarski napadi na Janševe nasprotnike iz civilne družbe (mediji, NVOji), represivni ukrepi, ki so na neki točki slovencem omejili gibanje na znotraj občine (s približno 200 občinami, povprečna občina ima 100m², najmanjša tudi 36m²) in pa (presenetljivo) veliko državnih subvencij gospodarstvu in potrošniku. Tako je vsak državljan dobil bon v vrednosti 200 evrov, da ga potroši za slovenski turizem, na duhovnikih testiramo temeljni mesečni dohodek v višini 700 evrov, samozaposleni dobivajo nadomestila za izpad dohodka, firme pa subvencije za delavce, ki so zaradi zaustavljenega javnega življenja na čakanju. Solidarnostne dodatke so dobile tudi družbene skupine kot so upokojenci in študenti, te zneski so sicer mizerni, a glede na zgodovino prejšnjih levosredinskih vlad ob vprašanjih socialne politike, je Janša spretno pretresel levo-desne predpostavke, ki se tičejo brezpogojnega denarja in redistribucije.

Cinična opazka, da Orbanov vajenec Janša prehiteva slovenske liberale po levi, je samo kritika slovenske levice, ne pa točen opis dejanske politike trenutne vlade. Gospodarski interesi vladajočega razreda so tako ali drugače implicirani v vsakem ukrepu, saj na primer tudi vsak represiven ukrep spremljajo dovoljene izjeme, ki so v funkciji ohranjanja gospodarstva tudi na račun življenj. Po uspešno preživelem prvem valu je Slovenija ena najslabših pri soočanju z drugim. Največji del okužb se dogaja na delovnih mestih in predstavniki kapitala, tako v gospodarstvu kot v parlamentu, tudi po priporočilih strokovnjakov, vztrajajo pri odprtih tovarnah in pisarnah, kljub temu, da so šole zaprte že od oktobra in prav tako uvedena policijska ura od 21h do 6h. Zaradi zaprtega javnega življenja pa so na slabšem manjši podjetniki (kulturni delavci in podjetniki v malih sektorjih, ki ne morejo na splet), ki so tudi del baze antijanšističnih protestov.

Med tem ko smo vsi talci kulturnega boja med Janšo in antijanšisti, se na kreativne načine uveljavljajo parcialni interesi frakcij slovenskega kapitala. Tako je decembra prišla novica, da bo Janša ustavil financiranje Slovenske tiskovne agencije in da bo lokalna kritična rap zvezda zbrisana iz razvida samozaposlenih v kulturi, ravno ko je vlada odobrila Državnemu turističnemu holdingu odkup turističnih kapacitet v upravljanju tujih družb. Upravljalci teh družb so seveda slovenski menedžerji in tranzicijski giganti, ki so investirali v obstoj te vlade. V tem kontekstu so tudi državni turistični boni gradivo za teorije zarot, ampak vse kar dobimo je anti-vax antijanšizem in liberalne primerjave med Janšo in Titom (2020 se je Janše, zaradi njegove aktivnosti na Twitterju in zgodovine v Partiji, prijel nadimek »Maršal Twito«).

In to je pristna značilnost slovenskega 2020. Odvod političnih razprav iz kakršnekoli razredne osnove v fiksacijo nad Janševim Twitter profilom in iskanje martirjev v malomeščanih. Ni pa kulturni boj zadržal vseh aktivacij delavstva. Ena izmed zgodb, ki se je razpletla letos, ima začetke že leta 2003, ko so slovenci na referendumu odločili, da bodo ob nedeljah trgovine zaprte. Sindikalizirani kolektivi so se na predlog že dolgo pripravljali, očitna priložnost se je prikazala, ko je med epidemijo ukrep že zaprl nedelje. Sindikati so z Levico maja vložili predlog, ki bi tudi po epidemiji trgovine v nedeljo zaprl. Predlog je užival široko javno podporo, tako so se sprva tudi parlamentarne stranke izrazile za. Oporekanja Trgovske zbornice pa so le uspela, da sprejetje zakona ni bilo tako samoumevno. Razpravo o ustavnosti predloga z vidika svobodne gospodarske pobude je seveda v majhni meri spremljala tudi liberalno iztirjena razprava o sekularnosti države. Široko zastavljeno in organizirano raziskovalno delo sindikatov na terenu je trgovske delavke pripravilo, da so predlog zakona lahko branile pod lastnimi pogoji. Zakon je bil sprejet brez predvidenih izjem kot so na primer nedeljsko polnjenje polic. Borba seveda ni končana; koronske prilagoditve na spletno prodajo in vztrajanje Trgovinske zbornice bodo še nekaj časa iskale luknje v pridobitvah delavskega boja, a lahko smo delno pomirjeni saj smo v 2020 priča tudi izraziti sindikalni aktivnosti v diskontnih verigah, kjer je doslej takšno organiziranje močno zaostajalo.

Organiziran kapital ni počival niti v drugih sektorjih. Združenje delodajalcev Slovenije je še pred oblikovanjem podprlo vlado Janeza Janše. Poleg koronskih paketov smo dobili tudi več nastavkov za legalizacijo pospešene deregulacije delavskih standardov. Vlada je sprejela predlog novele Zakona o prevozih v cestnem prometu in na stežaj odprla vrata Uberju in ostalim digitalnim platformam na področju cestnega prometa. Vlada je tudi ustanovila Strateški svet za debirokratizacijo, ki pa je v svoj predlog »debirokratizacije« podtaknil davčno reformo. Predlog je sestavljen iz 74 ukrepov, ki med drugim, nižajo davčno stopnjo za dohodke iz kapitala, nižajo davke strati 13 000 menedžerjev in formalizirajo delo upokojencev. Pri oblikovanju predlogov je seveda sodelovala Gospodarska zbornica Slovenije, ki je v 2019 tudi pozvala k kršenju nove definicije minimalne plače. GZS in ostale delodajalske organizacije že cel čas korone lobirajo za zamrznitve minimalne plače. V trenutni ureditvi se namreč s 1. januarjem minimalna plača dvigne. Reprezentativni sindikalni centrali sta v primeru zamrznitve napovedale splošno stavko in zaenkrat taki ukrepi niso zdržali v protikoronskih paketih, se pa lobiranja GZS nadaljujejo tudi v 2021.

Na pobudo slovenskega Varufakisa Jožeta P. Damijana se je formirala KUL – Koalicija ustavnega loka. Ta naj bi združila opozicijo pod enoten antijanšistični program. Pobudo KUL je med drugimi podpisal tudi Slavoj Žižek. Povabilo k sodelovanju so dobile vse stranke (razen SDS). Trenutno KUL sestavljajo vse opozicijske stranke in DeSUS, ki pa še vedno sedi v vladi (torej v veliki večini ista sestava kot Šarčeva vlada pred Janšo). Vse od začetka pobude so zagotavljali, da lahko zagotovijo 46 glasov za konstruktivno nezaupnico. 15. januarja 2021 so nezaupnico oddali s 42 glasovi. S takim tempom, bo vrjetno prej konec mandata in se bo opozicija pač morala izkazati na rednih volitvah.

Po uspešnem soočenju s prvim valom epidemije so tudi svetovni mediji Slovenijo označili za zgodbo uspeha. Smo tudi prvi v Evropi, ki smo razglasili konec epidemije. Drugi val pa je povsem druga zgodba. Glavni razlog naj bi bili prepozen odziv (med prvim valom smo strožje ukrepali ob boljših številkah). Številke so res tragične, decembra smo prišli tudi do 100% povečanja smrti glede na običajna leta. Visoke statistike so sčasoma ohromile tudi protestne shode, to je tudi razlog zakaj se 25 zaporednih tednov protestiranja konča pri 25. Splošno nezadovoljstvo z zaprtjem javnega življenja pa se izrazi tudi v edinstvenem dogodku v zgodovini Slovenije. Edinstvenem tudi, ker ga nihče ne more razumno umestiti v splošnejše politične opcije. 5. novembra je Ljubljano pretresel izgred, Slovenska policija je prvič uporabila vodni top. Odgovornost je prevzel »Anonymous Slovenia,« za katerega pač ne moremo vedeti ali je kaj več od profilov na socialnih omrežjih. Dogodek so vsi hiteli razlagati z elaboriranimi teorijami zarot kako gre za koalicijske ali opozicijske plačance v nekakšni shemi strategije tenzije, kot da v 2020 mladim manjka razlogov ali inspiracij za izgrede.

2020 je bilo polno tednov kjer so se zgodila desetleja. Po eni strani desetletja ničesar, ko smo čakali doma na razplet epidemije, po drugi strani desetletja intenzifikacij med organizacijami kapitala in dela. Kljub neprepričljivi mobilizacijski in operativni zmožnosti antijanšistične civilne družbe in opozicijskih strank, je treba brez cinizma pritrditi, da je Janša na dobri poti, da si uredi slovenski medijski in civilnodružbeni prostor po vzoru Orbana in njegove Madžarske. Nekaj že nekje straši, da je Janša na konferenci Europe uncensored z direktnimi citati iz Manifesta svojo politiko opredelil izrazito anti-komunistično in anti-marksistično. V 2021 si želimo, da se fantazme slovenskih janšistov in antijanšistov uresničijo in da anti-komunistična retorika naleti tudi na pristno komunistično grožnjo.

(naslovna foto: dnevnik.si)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *